Sonce me prebudi v lepo in jasno jutro. Popolnoma drugačno od juter, katerih sem bila navajena zadnjih nekaj dni. To jutro ni bilo eno izmed turobnih in žalostnih juter. Ne. To jutro je bilo popolnoma drugačno. Bolj vedro in polno pričakovanja. Že v zraku je bilo čutiti napetost in tudi sama je nisem mogla zanikati, saj se je že res dolgo kopičila v meni.
Danes jih bom spoznala – njih – njegove starše. Tega občutka res ne morem opisati. Bilo me je strah, ampak bila sem vesela, saj sem na to čakala že dolgo. Mogoče tudi zato, ker to pomeni, da bom celoten dan preživela z njim. Ah, ja. Komaj čakam, da se dan začne še za druge. Ura je šele 5:15. Malo prej sem se zbudila, ja – se strinjam. Ampak nekako nisem čutila tiste napetosti – ne tako zelo močno. Bolj je v meni vrelo pričakovanje – kot vulkan, ki je tik pred izbruhom vroče magme na površje - da ga bom končno spet videla, objela, poljubila in ne spustila stran. In nato je vendarle zazvonil telefon – ja, videla ga bom! – in njegov glas na drugi strani. Res nisem več mogla čakati. Čeprav ni minila cela večnost – meni se je tako zdelo – sem ga želela videti čim prej.
In končno je napočil tisti trenutek, ko sem ga zagledala. Ni besed, da bi lahko opisala stvari, ki so se dogajale v mojem trebuhu, ko sem ga zagledala. Predvsem vseh tistih tako poimenovanih ''metuljčkov'' in vsega drugega, kajti po pol leta naj bi človek že nekako 'obvladal' čustva – ampak počutila sem se, kot da sem ga zagledala prvič po dolgih letih. Želela sem ga močno objeti in vedela sem, da ni več dolgo do takrat, ko ga bom lahko in ko mi bo brez vsakršnega pomisleka tudi on vrnil močan objem – poln topline in radosti. Nisem se veliko zmotila. Vendar je bil v tistem trenutku en sam dotik najinih dlani dovolj, da sem zaplavala nad nebesa in vesolje. Tega trenutka – in teh tako prijetnih in omamljajočih občutkov – še ne bom pozabila tako kmalu.
Nato pa se je vame prikradlo tisto nestrpno pričakovanje, ko bom spoznala njih – njegove starše. Bilo me je strah, a bila se vesela. Vendar še pred tem, me je čakal drugačen preizkus. Iti nekam, kjer te ne poznajo, kjer o tebi vedo le to, kar je povedal on. Sprva se sliši malo čudno in izziv v vseh pogledih. Ampak sploh ni tako grozno, vsi te vzljubijo – ali ne – če si to kar si. Vse skupaj se je končalo z nekaj zadržanimi nasmeški, ki so kazali naklonjenost in nekaj odkritimi besedami in smehom. Vsekakor pa z nečim česar nisem bila pripravljena pričakovati – neprikrito veselje ob tem, da sem tam. Da sem vstopila v njegovo življenje – čeprav tega ni nihče omenil ali rekel – in da ga imam rada. Res ga imam. Najbolj. In vem, da on to ve. Nato pa vožnja nazaj k njemu domov. Sedaj. Še malo. Ja, postajalo me je strah. Čeprav tega nisem hotela, nisem mogla pomagati. Vendar sem vedela, da se nimam česa bati, kajti on je bil ob meni, bil je z mano.
Vrata. Že takoj mi je v nos sinil mamljivi vonj kosila. Vendar vseeno. Priznam, bilo me je strah. Hodila sem počasi. Stopnica za stopnico. Stopnica za stopnico. In spet. In spet. Vrata. Razbijanje srca v prsih. Vedno hitreje in glasneje – če bi prisluhnil, bi ga lahko slišal. Držal me je za roko. Bil je z mano in ob meni. Nato pa besede ''…mami, ati. To je Ana...'' Ne vem več kaj je bilo naprej. Spomnim se samo tistega veselega nasmeha, ki se je zarisal na njunih obrazih, ko sta pogledala proti nama. Nasmeh, ki je izražal toliko ljubezni, topline, naklonjenosti in predvsem sreče. Stisk roke, ki mi je dal vedeti mnogo stvari. Preživela sem! Kako sem se sploh lahko bala, da ne bom!?
Nato pa spet v njegov varni objem. Šele sedaj sem se zavedla, kako sem ga v bistvu pogrešala. Kako sem pogrešala njegov objem, njegov vonj. Vonj, ki me že od zmeraj omamlja. Kosilo. Njegove male nesramnosti, ki jih imam včasih prav rada, ker me nasmejijo in ker mi pokažejo, da sem nekaj. In dogodki, ki so mi dali vedeti stvari, katerih sem se na začetku bala. Pogovor. Smeh. Razumevanje. Zgodbe o njem iz tistih mladih dni. In nekaj kar sem pričakovala, ampak deloma tudi ne. Njegovo darilo za moj rojstni dan – ki še pride. Milka. Dezodorant. Parfum. In nato dogodki, ki sem jih komaj razumevala za sproti. ''Kdaj?'' ''To sredo.'' – bo moj rojstni dan. Rafaelo in... Kaj? Kako? Zakaj? Ni sem doumela vsega skupaj. Res ne. Šele spoznala sta me. Res me je presenetilo. Nasmeh na njunih licih. In v ozadju ''da ji nebi dal lupčka.'' Morala sem se nasmehniti. Njegov objem.
Ostala sva sama – za nekaj deset minut. Poležavanje na postelji in gledanje risank, ki jih nisva gledala. Bila sva objeta. Pogovarjala sva se. In zopet – metuljčki. Res sem ga pogrešala. Pogrešala sem njegov glas. Njegove najlepše oči, ki se kar izgubijo nekje v mojih. Njegove dotike. Njegove ustnice. Njegove objeme. Pogrešala sem njega. Vendar do sedaj enostavno nisem vedela, da sem ga pogrešala tako močno.
Ampak vseh mojih spoznavanj še bilo konec. Njegova sestra in njen fant. Malo zadržan nasmeh. Vendar topel, prijeten. Stisk roke. In kmalu zatem ''…Tok. Tok. Tok.'' Stari starši in teta botra. Malo zmedeni pogledi. Vendar pristni. Nasmehi ob stisku roke. Nato pa pogovori. Smeh. Spominjanje stvari iz preteklosti. Iz časov ''ko smo bili mladi'', ''ko si – on – bil še majhen'' in ''ko te – njega – še ni bilo''. Smešne pripombe. Smeh. Zafrkancije. Načrti za naprej. Toplo ozračje, polno radosti in povezanosti.
Čez nekaj časa pa zopet pobeg v njegov objem. Samo midva. Objeta. Tega res nebi zamenjala za nič. Tako popoln dan. Še dolgo sva ležala objeta. Počutila sem se kot v pravljici. Nekaj časa sva zrla v stop nad nama, nekaj časa sva gledala drug drugega. Njegov vonj me je popeljal v to pravljico. V pravljico iz katere se nisem hotela zbuditi. Bilo je kot v mojih sanjah. Ležala sva objeta. Bila sva tiho in uživala v trenutkih, ki so nama bili dani. Nekaj časa sva sedela in se pogovarjala. Njegove roke in objem so mi nudile varno zatočišče pred svetom, v katere se bom zbudila z novim jutrom – vsaj delno. Toda spomnim se nečesa, česar ni ne morejo vzeti. Spomnim se njegovega vonja.
Tako nemogoče je opisati ta vonj. Ampak ta vonj me popolnoma omami. Res ga ne znam in tudi nočem opisati. Bolj ko se trudim, bolj ne vem kako ga naj opišem in kaj naj o njem povem. No. Enostavno lahko povem, da je to njegov vonj. Ampak, ta vonj počasi hlapi. Izginja. Vendar pa ostaja v mojih mislih, spominih. Ni mi treba daleč, le oči zaprem in že pomislim nanj, na ta omamljajoč vonj, ki me popelje v deveta nebesa. Odidem nazaj v čas, ko sem danes ležala objeta z njim. Ko sem se počutila zaljubljeno in ljubljeno. Ko sem čutila, da me ima rad in da sem nekaj posebnega. Enostavno, da sem v njegovem življenju nekaj pomembnega.
Za njega.
Za spomin na včeraj, za upanje v jutri in za uživanje danes.
Za tiste ki vedo, kako je ko pogledaš nekoga in čutiš to, kar si čutil prvi dan.
